SAVATE INŠTRUKTOR


 VEČKRATNI DRŽAVNI PRVAK


 3.MESTO NA BALKANSKEM PRVENSTVU

 

 

Prispevek: TREBA SE JE NAUČITI TAKO DAJATI KOT TUDI SPREJEMATI UDARCE


Mala športna dvorana na Osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah. Temna. Prazna. Z Rokom Topolovcem, 24-letnim državnim prvakom v savatu in trenerjem te borilne veščine, vstopiva. "Obesita vrečo," reče Rok svojima varovancema in odloži svojo športno torbo, iz katere pozneje privleče boksarske rokavice in škornje, na tla. Po nekaj trenutkih s stropa visi velika boksarska vreča. Skorajda prizor kakšnega »underground« pretepaškega filma, pa vendar gre za prostor, kjer domžalski savatisti trenirajo in se urijo za tekme, ki prihajajo.

ROK

Skupino, ki jo trenira Rok, tisti dan sestavlja osem članov, od katerih so štirje novi in štirje, ki trenirajo že nekaj let.
Ogrevanje in priprava na trening je dolgotrajna, da bi se izognili morebitnim poškodbam in nesitnostim med treningom, Rok pa se medtem mirno sprehaja in daje navodila za delo.
"Se opravičujeva, ker zamujava," zasopeta novinki, ki na trening prispeta deset minut prepozno, Roku več kot očitno ni mar za njune izgovore. "Dvajset sklec; kazenskih," jima reče odločno, a kljub temu z nasmeškom na obrazu. Človek bi pomislil, da se šali, ampak ne; vztraja pri svojem, avtoritarno in mladenkama ne preostane drugega, kot da storita, kar jima je bilo naročeno.
"Vidiš, s čim se moram boriti in ukvarjati," mi med smehom pripomni, ampak ga to očitno ne moti, kajti celo uro in uspe mu biti tako zabaven kot tudi avtoritaren, s čimer sprošča vzdušje in ne daje vtisa »zategnjenega trenerja«. in to je več kot očitno v zadovoljstvo tudi njegovim varovancem. 

"Konstantno poslušam samo pritoževanje in kako je grozno in kako ne morete zdržati. A bi se lahko zdaj nehali pritoževat in raje delali," jih motivira in postavlja na realna tla, medtem ko se zraven smeji. Pa kdo bi ga sploh jemal resno?! Ampak je, resen je.

ROK2

Skoraj da špartanska vzgoja na treningu, pomislim. "Tako mora biti, da slučajno ne bi bil prenežen z njimi," mi reče Rok ravnodušno in skomigne z rameni. »Tukaj ni oprosti, in žal mi je, treba se je naučiti tako dajati kot tudi sprejemati udarce in zato je to idelana priložnost, da jih tega naučim, kajti prej, ko se naučijo in če želijo v tem, kar počnejo vztrajati, bolje je zanje,« še ravnodušno doda.

Po končanem treningu stojiva pred telovadnico. Naslonjen na svoj avto mi razlaga, zakaj se je sploh odločil za tovrstno borilno veščino. "Predno sem začel tukaj, sem devet let treniral karate, ampak po določenem času nisem več čutil tolikšnega veselja do tega športa.

"Pa naveličaš se določenih stvari v življenju. Karate sem treniral devet let, poskusil že use, tako da je bila sprememba ali zamenjava športa blagodejna," mi pove 24-letnik, ki še danes, po sedmih letih, svoje izbire zelo očitno ne obžaluje. Zakaj bi sploh jo, če pa dosega tudi izjemne rezultate tako na državni kot tudi na evropski in svetovni ravni. 

"Pred nekaj dnevi mi je uspelo in sem zmagal na državem prvenstvu  v svoji kategoriji, nad 85 kilogramov," pove z nasmeškom na obrazu. Se nasmehne, ampak pretiranega entuziazma ni opaziti. O tem govori popolnoma sproščeno, kakor da se ni zgodilo, ali pa, kakor da razlaga o tem, kaj je prejšnji dan jedel za kosilo. Bolj živahen in dinamičen pogovor postane, ko začne govori o zmagi po operaciji hrbtenice in 10-mesečni rehabilitaciji. "Takoj po tem, ko sem se vrnil trenirat, me je čakala tekma." In seveda, ključno vprašanje... Kakšen je bil rezultat? "Zmagal," Rok odgovori kratko in jedrnato. Večina odgovorov, ki mi jih do tedaj poda so taki in nato zasuk, sprememba vzdušja in razpoloženja. "Tako ogromno kolajno sem dobil in nanjo sem še posebej ponosen," tokrat z navdušenjem in velikim nasmehom na obrazu razlaga 24-letnik, hkrati pa mi z rokama ustavi krog s premerom pet centimetrov, da bi si lažje predstavljala velikost kolajne, ki jo je prejel.
Videti je, da je na to potrdilo zelo ponosen in mu ogromno pomeni. Kako mu tudi ne bi, saj je vsaka taka stvar le dokazilo in motivacija športniku, ko jo najbolj potrebuje. "Fizično je bilo mnogo težje, kot psihično. Bolečine načeloma popustijo in sčasoma izginejo ampak še vedno te je strah, da se karkoli ne bi ponovilo," razlaga z resnim obrazom.

rok4


Počasi sedeva v avto in se odpeljeva v enega izmed domžalskih lokalov, kamor Rok tudi zahaja s svojo družbo. "Mnogim se zdi, da smo pretepači, ampak dejansko gre za šport in mi ga tako tudi jemljemo. Res moraš biti 'moten', da napadaš ljudi in provociraš z željo, da se lahko agresivno vedeš in kažeš znanje, ki ga imaš," pove Rok o odzivih ljudi glede športa, ki sestavlja in obsega precejšenj del njegovega dneva oziroma tedna.

Ponovno mirno in tiho okolje in zdi se, da Roku to odgovarja. Udobno, skorajda kot doma se zlekne na stol in si naroči pijačo, pri tem pa simpatično koketira z natakarico.
"Dolg dan je za mano, ogromno letanja sem ter tja, faks in trening pa služba... Norišnica je," naposled izjavi, ko si sladka naročeno kavo, ki se mu več kot očitno prileže v vsej tej »norišnici«, kot pravi sam svojemu načinu življenja. Ampak človek še vedno ne dobi občutka, da bi ga karkoli morilo ali pa mu bilo odveč. Očitno se kar dobro znajde.

Svoje treninge ima trikrat na teden, dvakrat tedensko pa je trener, zdaj že četrto leto zapored. Dovoljenje za trenerja dobil zelo zgodaj, kot pravi sam. "Ponudila se mi je priložnost in sem jo zagrabil, zakaj pa ne. To delo sicer ni plačano, mi pa društvo savate v Domžalah pokrije vse stroške opreme za treninge, kar pa tudi kar precej stane. Plačana imam pa tudi vsa potovanja v tujino in prijavnine na tekme. Za nameček pa počnem to, kar me veseli in pomagam 'juncem' na poti do uspeha," klepeta.

ROK3

Trenutni državni prvak. Kaki pa so uspehi v evropskem in svetovnem merilu? "Na evropskem prvenstvu 5. mesto in na svetovnem 7. mesto, " zopet skromno, skorajda ravnodušno, pove.
"Odkar treniram in sem trener sem videl ogromno Evrope. Ogromno potujemo in tudi to je eden izmed plusov vsakega športa in tekmovanj. Videti svet, iti naokoli. Sam si potovanja v Francijo in Pariz zagotovo ne bi privoščil, s tem, ko pa smo imeli tam tekme sem bil v Parizu zdaj že dvakrat. Pa Rim in Budimpešta. In to vse skupaj v zelo kratkem časovnem obdobju," razlaga zleknjen na stolu in z nasmeškom na obrazu.

»Nedolgo nazaj je slovensko savate zvezo pod okrilje vzel olimpijski komite  in dobili smo trenirke za prepoznavnost. Da smo zdaj bolj podobni ostalim športnikom. Veš, tiste zeleno modre, take, kot jih imajo ostali vrhunski olimpijski športniki. Pač, smučarji, smučarski skakalci, v končni fazi košarkarji ali pa nogometaši. Savate še vedno ne spada v olimpijsko borilno veščino, si pa prizadevajo, da bi se to spremenilo.«
Pogovor zasukava v smer zgodovinskega razvoja tega športa in pravzaprav me impresionira, da mi zna povedati ogromno stvari s te perspektive. Razlaga o izvoru imena, ki naj bi v francoščini stal za izraz starega, oguljenega čevlja. Klepeta mi tudi o tem, da gre za francoski nacionalni šport, pri tem pa mi razlaga tudi o anekdoti, ko je srečal neke Francoze z juga Francije in so za savate slišali prvič. »Res sem bil presenečen, to je skoraj tako, kot da Japonci ne bi poznali karateja. No, malo karikiram, ker je karate mnogo starejši, ampak gre za podoben princip.«

»Pri tej borilni veščini je dobro to, da ni tipično 'moška' borilna veščina. Obstajajo tudi ženske kategorije in naša dekleta, dosegajo izjemne  rezultate. Ravno pred tednom dni je ena izmed mojih varovank  osvojila drugo  mesto na državni ravni v svoji kategoriji,« mi s ponosom pove Rok, ko ga sprašujem o prevladi moškega spola v tovrstnih športih, saj naj bi bili za ženske 'pregrobi'. »Treningi so super za sproščanje odvečne energije in agresije. Če te kdo čez dan razjezi, prideš na trening, se zbrcaš in zboksaš v vrečo in po tem je bolje,« se zabava ob pripovedovanju Rok.

In odrekanja... Koliko jih je? Kakšna so?
»Odrekanj ni, no, pač so, minimalna, v smislu odrekanju obilice prostega časa in podobnih 'oslarij', ampak če počneš stvari, ki jih rad počneš in kar jaz počnem stvar, ki jo rad počnem, mi nobeno odrekanje ni prav težko,« mi še mirno pove Rok, medtem ko sede v avto in se odpelje proti domu.


Avtorica prispevka: Aleksandra Kerezović.

 

PRIPOROČAJ NAS